Zmogljivost enosmernega motorja

Učinkovitost enosmernega motorja je tesno povezana z njegovim načinom vzbujanja. Na splošno obstajajo štiri vrste metod vzbujanja za enosmerne motorje: ločeno vzbujeni enosmerni motorji, enosmerni ranžirni motorji, enosmerni serijski motorji in enosmerni sestavljeni motorji. Razumevanje značilnosti vsake metode je ključnega pomena:

1. Ločeno vzbujen enosmerni motor: Vzbujevalno navitje ni električno povezano z armaturo; vzbujevalni tokokrog se napaja iz ločenega enosmernega vira napajanja. Zato na vzbujalni tok ne vpliva armaturna priključna napetost ali armaturni tok.

2. Shunt DC motor: Tokokrog je vzporeden, kar povzroči delitev toka. Napetost na ranžirnem navitju je enaka napetosti kotve. Vendar pa je vzbujevalno navitje izdelano iz tanke žice z veliko zavoji, kar ima za posledico precejšen upor in manjši vzbujevalni tok.

3. Motor serije DC: Tok je zaporedno povezan, kar povzroči delitev napetosti. Vzbujevalno navitje je serijsko povezano z armaturo, zato se magnetno polje znotraj tega tipa motorja bistveno spreminja s spremembami armaturnega toka. Da bi zmanjšali izgube in padce napetosti v vzbujalnem navitju, mora biti njegov upor čim manjši. Zato so motorji serije DC običajno naviti z debelejšimi žicami in imajo manj obratov.

4. DC sestavljeni motor: Magnetni pretok tega motorja ustvarja vzbujalni tok v obeh navitjih.